|
Gospa Silva Vuga je po končani gimnaziji obiskovala Višjo šolo za medicinske sestre v Ljubljani, kjer je diplomirala 1958. leta. Po zaključku šolanja se je zaposlila v Zdravstvenem domu Šentilj v Slovenskih Goricah, kjer je delala v splošnih ambulantah, posvetovalnici za otroke, posvetovalnici za žene, v protituberkulozni ambulanti, patronaži in še verjetno kje bi jo takrat, kot mlado višjo medicinsko sestro, srečali. |
 |
V času njenega aktivnega delovanja je doživljala številne reorganizacije v zdravstvu zaradi sprememb zakonodaje in zaradi strokovnih interesov - od integracije Zdravstvenega doma Šentilj v Zdravstveni dom Maribor, do priključitev zdravstvenih domov Lenart in Slovenska Bistrica, do reorganizacije patronažne dejavnosti, ki ji je posvetila velik del življenja. Z organizacijskimi spremembami je prevzemala vedno bolj odgovorne naloge: bila je glavna medicinska sestra zdravstvene postaje Šentilj, vodja patronažne službe v Zdravstvenem domu Maribor, nato direktorica Temeljne organizacije združenega dela Patronažno varstvo in po zadnji reorganizaciji še direktorica Organizacijske enote Patronažno varstvo.
Patronažni dejavnosti se je preprosto »zapisala« in vso svojo energijo in znanje je usmerila vanjo. Najprej je pristopila k združevanju patronaže iz vseh obratnih ambulant, nege bolnika, babiške dejavnosti, patronaže Lenart in Slovenska Bistrica in nazadnje še domače nege iz Krajevne skupnosti Ivan Cankar. Patronažno dejavnost je postavila na sodobne strokovne in organizacijske temelje, saj je med tem zaključila študij na Visoki šoli za organizacijo dela v Kranju Univerze v Mariboru. Pod njenim vodenjem je patronažna dejavnost dosegla zavidljivo raven razvoja in postala je prepoznavna ne le v Sloveniji in bivši Jugoslaviji, temveč tudi preko meja.
Od leta 1978 do leta 1988 se je posvetila področju delovanja zdravljenja in nege bolnika na domu. Tako je sodelovala pri oblikovanju »Strokovnih smernic za zdravljenje in nego bolnika na domu v SRS« in pri oblikovanju jugoslovanskih smernic »Polazne osnove za lečenje, zdravstvenu negu i rehabilitaciju u kuči bolesnika«.
Od leta 1983 dalje je pod okriljem patronažne dejavnosti deloval Kolaborativni center Svetovne zdravstvene organizacije za primarno zdravstveno nego, katerega strokovna sodelavka je bila, vse do upokojitve. V tem času se je patronažna dejavnost vključila v mednarodno študijo »Potrebe ljudi po zdravstveni negi«, ki je bila največja raziskovalna študija v zdravstveni negi sploh in je trajala pet let. Veliko je prispevala k izvedbi prve konference svetovne mreže kolaborativnih centrov Svetovne zdravstvene organizacije. Udeleženci konference so model mariborske patronaže prenesli na vse konce sveta.
Svojo energijo in znanje pa ni usmerjala le v patronažno dejavnost, temveč je bila ves čas vključena v delovanje družbenih, družbeno političnih in strokovnih organizacij na lokalnem in nacionalnem nivoju: bila je predsednica jugoslovanskega odbora za lečenje i negu bolesnika u kuči; poslanka Poslovne skupnosti zdravstvenih delovnih organizacij Slovenije v navedenem odboru; članica Republiškega strokovnega kolegija pri referatu za patronažo Univerzitetnega zavoda za zdravstveno varstvo v Ljubljani; članica sveta za vzgojo in izobraževanje SRS, članica delovne skupine Republiškega komiteje za zdravstvo; članica delovne skupine Univerzitetnega zavoda za zdravstveno in socialno varstvo; članica Razširjenega strokovnega kolegija za zdravstveno nego in članica ter predsednica Komisije za izvenbolnišnično zdravstveno nego; predstavnica kolegija v Zdravstvenem svetu Republiškega sekretariata za zdravstvo, družino in socialno varstvo; vodja delovne skupine za pripravo Razmejitev zdravstvene nege, članica Časnega razsodišča Zbornice zdravstvene nege Slovenije.
Sodelovala je z Višjo šolo za zdravstvene delavce v Ljubljani, kot predavateljica za predmet patronaža, pri pripravi specialističnega študijskega programa patronaže, ter v delovni skupini za pripravo fakultetnega izobraževalnega programa zdravstvene vzgoje.
Po upokojitvi je leta 1994 prevzela mesto prodekanice za izobraževalno dejavnost na Višji zdravstveni šoli v Mariboru in postavljala temelje izobraževalnemu procesu zdravstvene nege. Leta 1997 se je popolnoma umaknila iz strokovnega področja.
Njena bibliografija šteje preko 50 bibliografskih enot in njen priročnik »Proces zdravstvene nege v patronažnem varstvu« je še vedno eden izmed pomembnih učnih gradiv.
Še veliko bi lahko napisali o sestri Vuga in verjetno smo kaj tudi nehote izpustili. Za svoje delo je prejela številna priznanja: Zlati znak - najvišje priznanje Zveze društev medicinskih sester Slovenije; priznanje dr. Jožeta Potrča za izredne dosežke na področju zdravstvenega varstva in za negovanje človeških vrednot; red zaslug za narod s srebrno zvezdo predsedstva SFRJ; 3 M priznanje Mednarodenga sveta medicinskih sester - ICN, priznanje Mestnega sveta Zveze sindikatov Slovenije za dosežene uspehe na področju samoupravnih družbenih odnosov ter srebrno plaketo Univerze v Mariboru za dosežke na raziskovalnem in strokovnem področju.
Tudi v regijskem Društvu medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov je pustila svoj pečat. Verjela je, da si medicinske sestre in zdravstveni tehniki zaslužijo ustrezen status v zdravstvenem sistemu in tako je tudi ves čas delovala.
Prispevek gospe Silve Vuga pri razvoju in prepoznavnosti stroke zdravstvene nege, pri izobraževanju, kakovostnem in učinkovitem organizacijskem delu, pri razvoju patronažne dejavnosti, aktivnem delovanju v društvu, zbornici in drugih organih, ter njeno obsežno publicistično delo si zasluži najvišje priznanje - častno članstvo v Društvu medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Maribor.
